Istanbul tretjič

Mošeje ti v Istanbulu res jemljejo dih. Meni daleč najlepša je bila Sulejmanova, tudi Ayasofya je lepa, ampak v drugačnem, bolj nenavadnem smislu (če samo pomislite: v svoji zgodovini je bila pravoslavno, judovsko in muslimansko svetišče – in simbole vseh treh lahko hkrati ujamete v fotografski objektiv). Modra mošeja mi pravzaprav sploh ni bila hudo všeč, pa še preveč obljudena je. Če ste blizu Ayesofye, potem si morate iti nujno pogledati še grobnice sultanov, ki so za to ogromno mošejo (vstop je, za razliko od obeh popularnih mošej, prost). Tukaj vas preseneti nenavadno “shranjevanje” trupel pokojnikov z za našo estetiko rahlo nenavadnimi kapami na vrhu v zeleno oblečenih krst. In kape še niso nič: ko vidite, koliko otroških krst je poleg gigantske (očitno sultanove), vas kar zmrazi. Hkrati pa lahko svoje oči pasete na res prefinjenih detajlih ornamentov, ki krasijo stene in strope teh srhljivih stavb. Res impresivno (in brez turistov).

Če v Istanbulu niste več kot 5 dni, bi vam obisk palače Topkapi kar odsvetovala. Najprej se načakate v vrsti, da kupite karte (po ocenah vsaj 1 uro), potem se načakate, da lahko vstopite, potem čakate v vrsti za karte za harem (ja, ponovno plačate), pa v vrsti za zakladnico (definitivno 1 uro) … Skratka, same vrste, samo čakate, ko ste končno notri, pa se v grozni koloni porivate od enega eksponata do drugega in nič ne vidite, nič ne morete v miru prebrati, ker vas nekdo že s komolci in velikim nahrbtnikom in še večjim fotoaparatom poriva naprej. In navsezadnje: po nekaj mošejah se vam sicer lepe ploščice zdijo že vse enake.

Da povzamem: če želite gledati lepe ornamente in presunljive detajle ploščic, lahko to počnete tudi zastonj – greste pač v turistično neoblegane mošeje, npr. Sulejmanovo (nikakor med moško molitvijo in vedno imejte pri sebi kakšen šal ter ne pozabite sezuti čevljev), in v grobnice. Topkapi palace sicer stane okoli 10  €, ogled harema dodatnih 6 ali 7 €, Ayasofya pa prav tako 10 €.

 

Istanbul drugič

Veliko mesto, veliko ljudi. Zelo prijaznih ljudi, zelo ustrežljivih ljudi. Turki so najbrž res najbolj gostoljuben in po naravi prijazen narod na svetu. Četudi znajo nekateri le 5 besed angleško, bojo že našli nekoga, ki jih zna vsaj 10, pa se bomo že nekako zmenili. Na prvi pogled vsiljivega klicanja in vzklikanja trgovcev pred trgovinami za mladimi Evropejkami se pa tudi kmalu navadiš – saj se ni težko navaditi na to, da za tabo kdo kriči, kako lep si :) Vse za dober biznis, oni že vejo.

In še mimogrede: tudi skoraj popolnoma zakrite mlade muslimanke dobro poznajo modo – najnovejši modeli torbic, najbolj popularne barvne kombinacije, vse imajo naštudirano! In če ste mislili, da med njimi ni hipsterk, se motite. Tudi tam so!

Istanbul prvič

Če se zaradi česa splača iti v Istanbul, je to hrana. Če radi jeste in če radi jeste dobro, potem kar na pot. Če imate radi meso, še posebej. Za hitre malice je super veriga Simit Sarayi, ki jo najdete skoraj v vsaki ulici (imajo sendviče, pide, veliko vrst izvrstnega peciva), če pa ste bolj mesne sorte, pa raje zavijte na kakšen kebab. Kebab prodajaln je itak ogromno in dobite ga za malo denarja (prb. 2 eur), najeste pa se kar fino. Na vsaki ulici se vedno najde tudi kakšna premična stojnica s sezamovimi “prestami” (simit), ki so fantastične in stanejo 0,4 € (pol litra vode, mimogrede, stane prav toliko – povsod). Če vam spomladi še vedno dišita pečen kostanj in koruza, pa tudi ni problema. Prav tako lahko na vsakem koraku dobite pred vami iztisnjen pomarančni sok (1-2  €) ali sok granatnega jabolka (3-4 €). Pravzaprav sok kateregakoli sadeža. Tudi vroč jabolčni čaj je super osvežitev (ponavadi od 0,4 do 1 €).

Z malo bolj konkretno hrano tudi ni problemov. Še tako turistično oblegane restavracije ponujajo zelo spodobno izbiro okusnih jedi, prav tako restavracije v bolj oddaljenih četrtih. Za slednje je značilno le to, da tam znajo res zelo slabo angleško (čeprav vedno najdejo koga, ki zna vsaj malo), tako da si morate včasih pomagati s kakšnim slovarjem ali pa pač malo tvegate in naročite tisto, kar se sliši dobro (čeprav to na koncu pomeni, da dobite jed, ki vsebuje pol kile različnih vrst mesa v paradižnikovi omaki z jogurtom ob strani – iskender). V Sultanahmetu toplo priporočam Doy Doy (pečen kebab s pistacijo se kar topi v ustih!) in Rumist Cafe, v Ortaköyu Ecrin Cafe (nujno poskusite njihov kumpir, ki si ga lahko sfrizirate po svojih željah), v Beyoğlu pa nujno poiščite vegetarijansko/vegansko restavracijo Zencefil (cene so sicer rahlo višje, vendar pa sta ambient in hrana odlična – tudi za zaprisežene mesojedce).

 Tudi tradicionalne turške sladice vas čakajo za vsakim vogalom (sama te vrste sladkarije ne maram, tako da sem raje hodila na sladoled v verigo Mado).

Vse omenjene restavracije imajo tudi wi-fi in vam z veseljem povejo geslo. Zelo pohvalno!

Perfekcija

Že od Tenerif naprej sanjam o arhitekturi Santiaga Calatrave. Njegove stavbe in mostovi so tako elegantni, zračni, umirjeni, dovršeni v vseh detajlih. Ko gledaš njegovo spletno stran, se čas enostavno ustavi. Ena stavba je lepša od druge, en most bolj eleganten od drugega. In vse je tako belo z modro v ozadju. Priporočam, da daste na celozaslonsko predvajanje in le strmite v ekran. Enkrat na dan po nekaj minut. Upam, da ne preraste v odvisnost! In obisk Valencie je že na seznamu potovanj za 2012. Nujno!

Kulinarična tura po Amsterdamu

Če ste že kdaj bili v Amsterdamu, potem veste, da tukaj, kot v vseh večjih evropskih mestih, lahko jeste karkoli. Res karkoli. In ravno v tem je v velikih mestih finta: kako v poplavi okusov s celega sveta najti nekaj, kar bo bolj lokalno – torej ne pica, ne rezanci, ne angleški zajtrk do štirih popoldne? Torej nekaj ne tako globalnega, mogoče bolj nizozemskega?

Prva izbira je definitivno Cafe Amsterdam, prostor, kamor turisti ne zaidejo, ker je od strogega centra že kar oddaljen, pa tudi sicer ga lahko hitro zgrešite, ker od zunaj nikakor ne izgleda kot restavracija. Ambient je fantastičen (nekdaj strojnica za mestno vodno črpalko), oprema tudi, osebje zelo prijazno. Najbrž mi je tudi zato moj prvi haring (slanik) teknil še bolj – kdo bi si mislil, da je kombinacija surove ribe, čebule in kislih kumaric lahko tako perfektna! Izbira je velika, pa vendar še vedno pametno izbrana in obvladljiva (in okusna!), cene pa zahodnoevropske.

Podoben pristop so ubrali tudi v Edel, nekdanji šoli za zlatarje. Spet industrijski ambient, spet spodobno majhna izbira, božanska hrana, mogoče malo manj dobra postrežba (predvsem prepočasna). Menija v angleščini sicer nimajo, ampak vam z veseljem pomagajo pri prevajanju, čeprav včasih to niti ni potrebno (tortelini vsak razume, ostalo je pa lahko tudi malo presenečenja, ane). Hrana se res kar topi v ustih – ni je (po slovensko) veliko, ampak vsaj vsak grižljaj dodobra doživiš!

In če vas med pohajkovanjem po centru zagrabi lakota, hitro zavijte v Lunchroom Divertimento, na začetku Bloemenmarkta. Odlična izbira vseh vrst sendvičev (imajo klubske sendviče, focaccie, francoske štručke, toast …), natrpanih z vsemi mogočimi sestavinami – tisti z lososom, sirnim namazom, paradižnikom, kumaro in sladko zenf omako je zares carski! In ne pozabite na svež metin čaj! Super osvežitev pred novimi pohodi!

Kras

Nekaj foto utrinkov s Krasa. S cvetočimi magnolijami tam že počasi stopajo v pravo pomlad.

In še enkrat pike!

Ne morem si pomagati, ampak te pike so res lepe! In hlače, kot jih nosi Jessica Alba, so enostavno perfektne (gospodični na levi in desni imata sicer tudi hude, ampak so mogoče že preveč očitne)! Samo še blago najdem …

DIY ali kako porabiti odvečno blago od zaves

Če zavese kupujete v Ikei, potem veste, da od tistih treh metrov dolžine vedno ostane kakšnega pol metra (po svoje si želim, da mi jih ne bi bilo treba krajšati niti za centimeter, ampak to je že druga zgodba) – razen če jih skrajšate na tipično slovensko dolžino, torej toliko, da prekrije okno. In potem se tega pol metra blaga pospravi (ker stran pa ne bomo metali) nekam, kamor se bolj malokrat pogleda. In sčasoma pozabi. Kar je škoda!

Po skoraj štirih letih sem se v dnevni sobi že naveličala polno barv in šla na belo – vem, praktična ni, umaže se takoj, ampak človek se tudi kakšne čokoladne pike na kavču navadi, verjemite! In zato so šle sicer kulske zavese dol, prav tako pisane blazine na kavču. Kar naenkrat je v dnevni ena taka strašna umirjenost! Ah …

Pri prevlekah za blazine sem se malo poigravala s trakci in zavihki. Precej detajlov, ampak izgleda pa super. Samo popoldanski počitek na kateri od teh blazin odpade, ker imate potem vzorčke po obrazu še kar nekaj časa :)

Tenerife, tretjič

In še zadnji prispevek o Tenerifi. Kot nazorno kažejo slike, je otok res pravo naravno čudo. Toliko različnih kamnin in toliko geografskih sprememb na tako majhnem območju res še nisem videla nikjer. Od 0 m nadmorske višine, kjer lahko skoraj vedno vidite tudi kite (vam že vnaprej povem, da so to kiti, ki se jim pri nas reče kratkoplavuta mrka pliskavka/obloglavka, v angleščini pa pilot whale – gre za kite, ki so zelo podobni delfinom, so pa malo večji in so skoraj črne barve), pa do 2500 m, do kamor lahko pridete še z avtom (po zelo lepi široki cesti) – do vznožja El Teide, najvišje gore na otoku, ki je visoka 3718 in je najvišja gora v Španiji in najvišji vrh v Atlanskem oceanu). In je seveda vulkan, česar ob pogledu na najbolj neverjetne možne kamnine ne morete spregledati. Pot čez nacionalni park El Teide je sploh potovanje zase, za vsakim ovinkom vas časa nova barva kamnine, čisto drugačno rastlinje, nov svet. Enkrat je skoraj tropski pragozd, čez 10 minut pa se vam zdi, kot da ste v Grand Canyonu!

Če v nekaj besedah povzamem Tenerife: nujen obisk in z veseljem bi šla še enkrat (čeprav se skušam držati načela, da vsak kraj obiščem samo enkrat, ker nam v življenju že itak zmanjka časa, da bi obiskali vse, kar si želimo)!

Tenerife, drugič

Tako kot rastlinje tudi arhitektura preseneča s svojo raznolikostjo. Ponekod imaš občutek, da si v nekih oddaljenih tropih (laično bi temu rekla kolonialna arhitektura), spet drugod so mesta čisto tipično sredozemska, včasih so urbanistično dobro umeščeni stanovanjski kompleksi zelo minimalistični (skoraj malo skandinavski – beton+les), včasih imaš občutek, da si v Malibuju (velike bele vile s pogledom na ocean – mmmmm …), potem pa mimogrede naletiš še na kakšen monument, kot sta avditorij v Santa Cruzu (bojda rahla kopija operne hiše v Sydneyu) in Magma v Playa de las Americas.   In vendarle vse skupaj ne deluje nič kaj konfuzno!

Če kdo financira, se mirno lahko preselim v vilo v La Mareti, v stanovanje v El Medanu ali v hišo v Los Gigantes. Vsi imajo pogled na ocean, celo na jug/zahod … Ah!