Category Archives: navdih

Perfekcija

Že od Tenerif naprej sanjam o arhitekturi Santiaga Calatrave. Njegove stavbe in mostovi so tako elegantni, zračni, umirjeni, dovršeni v vseh detajlih. Ko gledaš njegovo spletno stran, se čas enostavno ustavi. Ena stavba je lepša od druge, en most bolj eleganten od drugega. In vse je tako belo z modro v ozadju. Priporočam, da daste na celozaslonsko predvajanje in le strmite v ekran. Enkrat na dan po nekaj minut. Upam, da ne preraste v odvisnost! In obisk Valencie je že na seznamu potovanj za 2012. Nujno!

Darilo za Dedka Mraza

Uh, kako je fino dobit tako kulsko darilo! Oklevala sem med planerjem za 2012 in skicirko, pa sem se po nasvetu prijazne in nadkulske Milanke od Ha ha! vseeno odločila za skicirko, ki sem jo, pridna čebela praznična, že polepila in okrasila s slikami in številkami za celo naslednje leto. In glede na zunanjo in notranjo podobo bo to leto še bolj fantastičnasto kot letošnje, grem stavit! 

Klač

Pojma nimam, kako se tovrstni torbici reče po slovensko. Najbrž sploh nimamo imena zanjo. Mogoče pisemska torbica – ampak kdo reče tako?! Poglej, kako lepo pisemsko torbico imam? Ne gre. Poglej, kako lep klač imam. Še moj najljubši predstavnik moškega spola razume klač: “A boš danes vzela kakšno večjo torbo?” “Ne, bom imela klač.” “Aja, potem ne bo prostora še za mojo denarnico.” “Ne, še za mojo ga skoraj ne bo.” 

Klačke so sicer super oh in sploh, strašno so priročne, hkrati pa ženski spol prisilijo, da iz svoje celodnevne/vsakodnevne torbe vzamejo le tiste ključne reči, brez katerih se res ne hodi okoli. In potem že resno razmisliš, da tudi vseh mogočih kartic iz denarnice ne potrebuješ – pravzaprav potrebuješ le zdravstveno, bančno, nekaj denarja, robčke (mogoče samo enega), en flajšter za vsak slučaj, mobitel, žvečilne in eno šminko. Pa ključe. Službene lahko pustiš tudi doma. Kakšni specialni flajštri za čevlje s peto, nobene vode, kakšni osvežilni robčki, pa planer in 10 barvnih svinčnikov, pa tri elastike za vsak slučaj, pa krema za roke. Pozabi!

In na Etsyju lahko najdemo zeloooo lepe primerke teh torbic, zelo navdušena sem nad BagatellesAndCo in Grace Design. Mmm, najbrž je čas, da spet malo zavijem v Svet metraže in si hitro naredim eno podobno!

Nov fotič na preizkušnji

Končno dobila novega fotkiča. Vsi profesionalci in kvaziprofesionalci se bodo gotovo prijeli za glavo, ampak jaz ne rabim več kot to. Moje zahteve so bile malo smešne: ročno fokusiranje (ko lahko nastaviš, kaj bo najbolj izostreno, da je lahko globinsko in ne dvodimenzionalno, kot sem navajena in naveličana pri navadnih digitalcih), možna menjava objektivov (zdaj imam14-42 mm in 40-150 mm), ne sme biti prevelik (navadni DSLR-ji odpadejo, ker teh krav ne mislim vlačiti s sabo na svoja celodnevna romanja po svetu), ne predrag in mora biti lep. V ožji izbor sta prišla Olympusov PEN in Sonyjev NEX (3 in 5). Sony je imel sicer rahlo boljše karakteristike, ampak tudi boljšo ceno, torej precej višjo. In še nekaj: v trgovini me je pustil čisto hladno. Za razliko od PEN-a (belega, da je res retro looking), ob katerem sem skakala in spuščala iiiiiiiii-je in aaaaaaaa-je :) In ja, vzela sem prvo generacijo, malo tudi zaradi cene, malo pa tudi zaradi izgleda. In tretja generacija niti ni tako zelo izboljšana od prve. Zame je ok.

Torej: ta vikend sem ga peljala na izlet, da se je malo izkazal. In se je! Super fascinantna sta mi dva izmed nekaj art filtrov, diarama in old photo, oba naredita zelo lep efekt – in diaramo sem si veeeedno želela (ker hišice potem izgledajo kot makete, kot en minimundus, iiiii)! Sicer se pa hitro prižiga in ugaša, hitro odziva (samo pri filtrih potrebuje malo več časa, normalno), dobro ujame tudi šibko svetlobo (to ga peljem še na dodatno testiranje naslednji teden na Dunaj, na koncert Caro Emerlad, jeeeeeeeeeeee), fleša res ne potrebuješ.

In da še enkrat povem: tudi slučajno nisem profič in me te številke pri A in P in M res ne zanimajo prav zelo. Jaz se samo naučim, da jih prilagajam (plus in minus in to) in potem gledam, kaj se dogaja s sliko. In sčasoma pokapiram, ampak ne me vprašat, kaj kaj pomeni … :) Res.

Poročilo: Rotterdam

En dan podaljšanega vikenda je bil namenjen tudi Rotterdamu, ki je prav dobrodošlo nasprotje zgodovinskemu Amsterdamu. Rotterdam je namreč zelo nov (kriva je 2. svetovna vojna, ki je drugo za drugo brisala cele rotterdamske ulice), pri gradnji pa se še vedno niso ustavili, vse je v zidarskih odrih, polno je ravnih črt, pravokotnic in različnih odtenkov sive. Fotoaparat je po približno kilometru sicer zanimivega sprehoda crknil (še en razlog več za novega), zato tole ni ravno reprezentativen izbor. Je pa reprezentativen izbor za okoliš, ki je v radiu 1 km od glavne železniške postaje, če to kaj šteje …

Nekaj namigov za sprehod po Rotterdamu: nujno je treba iti pogledat Hotel New York, od koder imate super pogled na mesto in kjer se res lepo dopolnjujeta stara in nova arhitektura, obvezen je tudi ogled kockastih hiš (midva sva te zgrešila za nekaj 10 metrov) – če ste dovolj zgodnji, pa je ena tudi odprta za javnost.

Sicer je zelo lep most Erasmusbrug, če se odpravite zahodno od njega, pa počasi pridete do Museumparka, kjer so Kunsthal Rotterdam, naravoslovni muzej in Museum Boijmans Van Beuningen (glavni muzej umetnosti v Rotterdamu). Nasproti njega je Nizozemski arhitekturni inštitut (NAI), ki so ga ravno prenovili (tisti dan je bila ponovna otvoritev) in ima čisto nov bar. Potem je pa začelo deževati, se nočiti in … adijo Rotterdam, še prideva (absolutno na North Sea Jazz Festival, ker si ga obljubljava že kakšnih 8 let).

 

Poročilo: Amsterdam, arhitektura

Arhitektura v severnih/zahodnih evropskih državah mi je že tako ali tako všeč. Vse te opeke in stare stavbe in belo obrobljena okna in včasih presenetljivi detajli! Opeke se človek res ne naveliča, belih oken pa tudi ne. Stavbe so izgledale dobro že pred 300 leti in enako dobro izgledajo še danes. Da pa ni preveč enolično, Nizozemci vseeno pospešeno gradijo, vendar ostajajo zvesti opeki – če že ne v barvi, pa vsaj v teksturi. Vedno lahko zasledite en red. In ko tristoletne opečnate stavbe že neopazno drsijo mimo vaših pogledov, je čas, da se odpravite malo ven. Najprej vsaj vzhodno od glavne železniške postaje, kjer gradijo nevemkoliko novih ogromnih stavb, manjša osvežitev je NEMO (muzej znanosti), pa mestna knjižnica (kjer imate na razpolago zastonj internet – in lahko izbirate med navadnimi PC-ji ali appli – vsakih je vsaj 100), od koder je, iz šestega nadstropja, super razgled na mesto (tudi notranjost je prelepa – zračnost, minimalizem, spokojnost). Na severni strani železniške postaje lahko skočite na zastonj trajekt, ki vas popelje na drugo stran, k/na NDSM (sem že pozabila, kaj točno pomeni). Tukaj se v zapuščenih tovarniških hangarjih razvija prav zanimiva scena – v enem izmed hangarjev je nastalo pravo naselje umetniških studiev, pod strop pa so dvignili skejt park (kamor kul Nizozemci ob sobotah in nedeljah vozijo svoje otroke). Stavbe so zunaj polepšane z grafiti, povsod okoli stojijo/ležijo/visijo kakšne inštalacije itd. Nič čudnega, da si je MTV eno izmed hal izbral za svoje evropsko predstavništvo …

Če pa vas matra firbec, kaj in kako gradijo Nizozemci danes (dobesedno), potem pa hop na tramvaj 26 in na IJburg, otok na vzhodu Amsterdama (prb. 15 minut). Tam je nastala (in še nastaja) IT soseska Amsterdama – in vse je v opekah, povsod je spet red, nič vsiljivo ne izstopa, vse je lepo in prav. In – kar je še posebej pomembno za mojega dragega srfarja – tam popoldne tudi srfajo (videla sva 4). Srfarji v Amsterdamu, kdo bi si mislil.

Poročilo: Amsterdam, ljudje

Poročilo z Nizozemske bo v nekaj sklopih, ker bi bilo sicer čisto predolgo.

Najprej en homage Nizozemcem. Če pomislim za nazaj, so bili pravzaprav vsi Nizozemci, s katerimi sem se kdaj družila, prav posrečeni ljudje (no, z enimi se še vedno). Taki preprosti, prijetni, prijazni. Ampak si misliš – človek ima pač srečo, da spoznava ravno takšne. Narobe! Ne vem, a je kaj v vodi, ali kaj dajejo tem ljudem že od rojstva dalje v flaške, očitno je nek serum sreče (in hormon za rast, to itak vsi vemo). Pa ne, da bi to srečo držali samo zase, oni jo pridno širijo okoli! Da opišem situacijo, ki je znana vsem: rahlo si zmeden, ne veš točno, ali moraš karto za vlak še štempljati ali ne, pa s katerega tira gre zdaj vlak, ker slišiš, da ti predlagajo neke druge povezave, kaj več pa ne razločiš – stopiš torej do gospe, ki sedi za pultom, nad katerim piše “informatie”. Tukaj se zgodi nekaj, kar je totalno skregano z našimi pričakovanji: gospa te takoj lepo pozdravi, zraven ti servira čisto naraven in neprisiljen nasmešek in te v popolni angleščini vpraša, kako ti lahko pomaga. Ubogi revež razložiš, da veš, da je nekaj drugače, pa da ne veš točno, kako se obrnit. Gospa v 50-ih vzame v roke nek dlančnik, malo poskrola dol in gor, nekaj napiše in – voila – najbolje je, da greste na tir 15a (to je tamle desno), pa še hiter vlak je in vaša karta velja tudi za 1. razred. In srečno pot! Kdo bi si mislil. Zakaj takih tetic ne delajo tudi pri nas??? In da ne boste mislili, da je bila edina. Tukaj se vsi za pulti nasmihajo in ti RES skušajo pomagati po najboljših močeh. Ne štekam, res mora biti nekaj v vodi.

In še beseda ali dve o stilu: tukaj so me malo razočarali. Sicer vem, da je v mestu veliko tujcev in zaradi vse globalizacije je težko ločiti med turisti in domorodci, ampak procent res kul oblečenih ljudi je bil pravzaprav enak tistemu v Ljubljani (tako, na en uč). Nič presenetljivega, nič pretresljivega.

Pa mimogrede: a ste vedeli, da imajo Nizozemci kar dve besedi za dizajn? Res so superljudje.