Category Archives: kulinarika

Istanbul prvič

Če se zaradi česa splača iti v Istanbul, je to hrana. Če radi jeste in če radi jeste dobro, potem kar na pot. Če imate radi meso, še posebej. Za hitre malice je super veriga Simit Sarayi, ki jo najdete skoraj v vsaki ulici (imajo sendviče, pide, veliko vrst izvrstnega peciva), če pa ste bolj mesne sorte, pa raje zavijte na kakšen kebab. Kebab prodajaln je itak ogromno in dobite ga za malo denarja (prb. 2 eur), najeste pa se kar fino. Na vsaki ulici se vedno najde tudi kakšna premična stojnica s sezamovimi “prestami” (simit), ki so fantastične in stanejo 0,4 € (pol litra vode, mimogrede, stane prav toliko – povsod). Če vam spomladi še vedno dišita pečen kostanj in koruza, pa tudi ni problema. Prav tako lahko na vsakem koraku dobite pred vami iztisnjen pomarančni sok (1-2  €) ali sok granatnega jabolka (3-4 €). Pravzaprav sok kateregakoli sadeža. Tudi vroč jabolčni čaj je super osvežitev (ponavadi od 0,4 do 1 €).

Z malo bolj konkretno hrano tudi ni problemov. Še tako turistično oblegane restavracije ponujajo zelo spodobno izbiro okusnih jedi, prav tako restavracije v bolj oddaljenih četrtih. Za slednje je značilno le to, da tam znajo res zelo slabo angleško (čeprav vedno najdejo koga, ki zna vsaj malo), tako da si morate včasih pomagati s kakšnim slovarjem ali pa pač malo tvegate in naročite tisto, kar se sliši dobro (čeprav to na koncu pomeni, da dobite jed, ki vsebuje pol kile različnih vrst mesa v paradižnikovi omaki z jogurtom ob strani – iskender). V Sultanahmetu toplo priporočam Doy Doy (pečen kebab s pistacijo se kar topi v ustih!) in Rumist Cafe, v Ortaköyu Ecrin Cafe (nujno poskusite njihov kumpir, ki si ga lahko sfrizirate po svojih željah), v Beyoğlu pa nujno poiščite vegetarijansko/vegansko restavracijo Zencefil (cene so sicer rahlo višje, vendar pa sta ambient in hrana odlična – tudi za zaprisežene mesojedce).

 Tudi tradicionalne turške sladice vas čakajo za vsakim vogalom (sama te vrste sladkarije ne maram, tako da sem raje hodila na sladoled v verigo Mado).

Vse omenjene restavracije imajo tudi wi-fi in vam z veseljem povejo geslo. Zelo pohvalno!

Advertisements

Kulinarična tura po Amsterdamu

Če ste že kdaj bili v Amsterdamu, potem veste, da tukaj, kot v vseh večjih evropskih mestih, lahko jeste karkoli. Res karkoli. In ravno v tem je v velikih mestih finta: kako v poplavi okusov s celega sveta najti nekaj, kar bo bolj lokalno – torej ne pica, ne rezanci, ne angleški zajtrk do štirih popoldne? Torej nekaj ne tako globalnega, mogoče bolj nizozemskega?

Prva izbira je definitivno Cafe Amsterdam, prostor, kamor turisti ne zaidejo, ker je od strogega centra že kar oddaljen, pa tudi sicer ga lahko hitro zgrešite, ker od zunaj nikakor ne izgleda kot restavracija. Ambient je fantastičen (nekdaj strojnica za mestno vodno črpalko), oprema tudi, osebje zelo prijazno. Najbrž mi je tudi zato moj prvi haring (slanik) teknil še bolj – kdo bi si mislil, da je kombinacija surove ribe, čebule in kislih kumaric lahko tako perfektna! Izbira je velika, pa vendar še vedno pametno izbrana in obvladljiva (in okusna!), cene pa zahodnoevropske.

Podoben pristop so ubrali tudi v Edel, nekdanji šoli za zlatarje. Spet industrijski ambient, spet spodobno majhna izbira, božanska hrana, mogoče malo manj dobra postrežba (predvsem prepočasna). Menija v angleščini sicer nimajo, ampak vam z veseljem pomagajo pri prevajanju, čeprav včasih to niti ni potrebno (tortelini vsak razume, ostalo je pa lahko tudi malo presenečenja, ane). Hrana se res kar topi v ustih – ni je (po slovensko) veliko, ampak vsaj vsak grižljaj dodobra doživiš!

In če vas med pohajkovanjem po centru zagrabi lakota, hitro zavijte v Lunchroom Divertimento, na začetku Bloemenmarkta. Odlična izbira vseh vrst sendvičev (imajo klubske sendviče, focaccie, francoske štručke, toast …), natrpanih z vsemi mogočimi sestavinami – tisti z lososom, sirnim namazom, paradižnikom, kumaro in sladko zenf omako je zares carski! In ne pozabite na svež metin čaj! Super osvežitev pred novimi pohodi!

Verona

Verona je definitivno mesto, ki ga morajo obiskati vsi ljubitelji Italije. Je vse, kar so italijanska mesta – malo kulture, malo luštnih tlakovanih uličic, malo romantike, malo kulinarike, malo šopinga. Dobite vse za ceno enega mesta! Stara arena (v kateri so vsak dan koncerti, v avgustu sicer le opere), super trgovinice na Vii Mazzini, romantična Adige, polno majhnih in malo večjih gostilnic, v enem delu ob Adigi celo precej second-handov (očitno bolj bohenmska četrt – ulica). In Italijani so takooooo prijazni! In imajo res dobro hrano in dober sladoled. Mmmmmm, Italija!!! Over and over and over again – i like!

 

 

Italia <3

A slike povejo dovolj? Sonce, morje, lep dizajn, dobra hrana in sveža pijača :) Za glasbeno (in vizualno, ker je video res lep, čeprav ni bil sneman v Italiji, ampak na Hrvaškem) podlago pa Caro Emerald (btw, glasbo in video so uporabili v reklami za Martini). Maskimalno uživajte v poletju, bo že itak čisto prekratko!

 

Kako vi veste, kdaj je prišla pomlad?

Jaz pomlad in poletje dejansko povezujem v eno in isto enoto. Ker iz pomladi vedno zraste poletje in ponavadi res ne veš točno, kdaj. Nekateri pravijo, da poleti začneš jesti sladoled – to zame ni noben faktor, ker sladoled jem celo leto. Ponavadi je zunaj svež vonj (super dober za sveže oprano perilo), lahko bolj pogosto odpiraš okna, se neprestano slačiš (in zato malo posmrkaš, ampak res si ne morem pomagati) … Pravi korak v pomlad je pa nakup sveže bazilike – ki je vsako leto bolj zgodaj, se mi zdi. To je sicer tipično poletni vonj, ampak saj pravim, zame sta pomlad in poletje eno (le s to razliko, da pri 30°C vseeno lažje funkcioniram kot pri 12°C).

In z baziliko pridejo v paketu še paradižniki in mocarela – zmagovalna kombinacija poletja (lansko leto sem te kombinacije pojedla v enormnih količinah – praktično za zajtrk, kosilo in večerjo, pa še malo vmes). Tokrat gospoda Pomladnika ni bilo doma, zato takšen jedilnik (topli paradižniki se mu zdijo sumljivo čudni). Čisto preprosto – špageti + malo čebulice, češnjevci, sveža bazilika in mocarela. In da je še bolje – omako in špagete lahko skuhaš v isti posodi, medtem ko se slednji odcejajo in čakajo nate. Mocarela se prijetno zmehča in se luštno vleče do metra dolgo :) Mnjami!

Antistereotipno

Prejšnji teden me je dragi vlekel v gmajno, da bi nabrala vsaj nekaj deset cvetov bezga, da bo on lahko naredil bezgov sirup (ki ga, mimogrede, jaz obožujem). Pa smo šli – on, jaz in moj fotoaparat :) In, glej ga zlomka, ob cesti je stal lušten bager. Fotoaparat v roke, zamaknjeno stanje, rumena blaženost, očaranost nad železno tehnažo. On je lezel čez potok, v hrib, nabiral cvetje. Ona pa je slikala bagra in se navduševala nad njim. Tako pač je pri nas doma :)

PS: in ko je on kuhal sirup, je ona sedela na kavču in gledala fuzbal, se razburjala in vpila (pa brez skrbi, saj tudi on gleda fuzbal)